|
|
|
projekt meseca
|
|
|||||||||||||||||||||||||||||||
![]() |
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||
vizije so 5: Urbani problemi Ljubljane |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Galerija Kresija, 8., 12. in 15. oktobra 2009 ob 18:00 DAL-društvo arhitektov Ljubljana je le strokovno združenje na civilni bazi. Ni del državnega aparata, pa vendar združuje kompetentne ljudi arhitekturne in urbanistične stroke. Ravno zato je društvo neobremenjeno s političnimi kompromisi in si lahko privošči strokovno mnenje, ki temelji le na morali stroke. DAL čedalje bolj opaža, da so odločitve oblasti vse bolj podvržene trenutnim političnim kompromisom in ne temeljijo ne na strokovnih, ne na moralnih stališčih. Vendar je prav narava arhitekture takšna, da jo ni mogoče obravnavati kratkoročno. Nasprotno – posegi v prostor so dolgoročni in zaznamujejo bivanje generacij, ki nam bodo sledile. Smo kdaj pomislili, da so nam našo glavno ulico – Slovensko cesto – začrtali že Rimljani pred 2000 leti? Arhitektura je v svojem izvoru nastal kot potreba človeka, da preseže svojo končnost. Ali ni namen piramid, teh najzgodnejših primerov arhitekturnega izraza, ravno preseganje časa? Danes ne gradimo več piramid, pa bi se vendarle morali zavedati, da nas bodo naši posegi v prostor preživeli. To stroki nalaga dodatno odgovornost. Arhitektura ne pozna zanesljivih receptov, saj je vsak arhitekturni problem mogoče rešiti na več načinov. Poleg tega arhitekturni dosežki niso eksaktno merljivi. V takšnih okoliščinah nam ostane le odgovornost, da se vsakega problema lotimo NA NAJBOLJŠI NAČIN, KI GA ZMOREMO. To je naša moralna zadolžitev do naših zanamcev. Žal opažamo, da se dnevna politika problemov ne loteva na ta način. Celo več, o pomembnih posegih v prostor domača stroka niti ni bila vprašana. DAL bi želel ponovno odpreti strokovni dialog in povabiti domačo stroko, da se mu pridruži. Za začetek odpiramo tri teme, za katere menimo, da domača stroka doslej ni bila zadosti upoštevana:
O Kolizeju je bilo že veliko povedanega, vendar so doslej imeli besedo tuji arhitekturni »zvezdniki«, potem umetnostni zgodovinarji, njegovo usodo so nazadnje zapečatili politiki. In kaj o tem menijo domači arhitekti? Tudi o Plečnikovem stadionu je bilo veliko napisanega. Je zaščiten, ali ni? Kaj to pomeni in za kaj je primeren. Dobili smo rezultate mednarodnega vabljenega natečaja in pritožbe bližnjih stanovalcev. So rezultati dobri, in kako naprej? Za novi NUK je bil natečaj pred skoraj 20 leti, še v neki drugi državi in družbenem sistemu. So knjižnice ostale enake? Kako dolgo lahko zdrži pred desetletji nagrajena rešitev? Če pripravljamo nov natečaj, bomo napake ponovili? To je le nekaj iztočnic za razmislek o navedenih temah, ki se jih nameravamo lotiti na okroglih mizah. Ne pričakujemo, da bomo prišli do konkretnih in uporabnih rešitev. Želimo le uveljaviti kulturo strokovnega dialoga, ki ga pogrešamo. Najprej dialog, potem dejanje in ne obratno. Smo si zadali preveliko nalogo? |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||