|
Po težki bolezni je v Ljubljani umrl arhitekt Miloš Bonča, eden najvidnejših predstavnikov Ljubljanske šole za arhitekturo.
Miloš Bonča je bil rojen v Ljubljani leta 1932. Leta 1950 je maturiral na ljubljanski realki, potem pa nadaljeval študij arhitekture na Fakulteri za arhitekturo. Diplomiral je leta 1958 pri profesorju Edvardu Ravnikarju z načrtom klimatskega zdravilišča v Portorožu in se do služenja vojaškega roka drugo leto izpopolnjeval na Švedskem. Profesor ga je povabil v skupino načrtovalcev Trga revolucije v Ljubljani, kjer je deloval v letih 1960-1973. Vzporedno je leta 1960 postal asistent profesorja Ravnikarja, 1967 je postal docent, po opravljenem doktoratu na univerzi v Skopju je bil leta 1980 imenovan za izrednega in leta 1985 za rednega profesorja za predmet Družbene zgradbe II. Oktobra lani se je upokojil, saj je želel dati priložnost mlajšim, a je svoje delo na fakulteti nadaljeval vse do zadnjega.
Arhitekti Miloš Bonča, Savin Sever, Stanko Kristl, Milan Mihelič, Oton Jugovec in drugi, so spadali v prvo povojno generacijo diplomantov profesorja Edvarda Ravnikarja. Skupaj s svojim profesorjem so v težavnih časih povojne obnove dokazali, da je mogoče na podlagi lastne tradicije ustvariti vrhunsko sodobno arhitekturo. Čeprav se je arhitekt Bonča z leti vse bolj posvečal pedagoškemu delu, je bil tudi s svojimi arhitekturnimi deli vseskozi pomemben predstavnik te generacije. Med njegovimi realizacijami velja še posebej omeniti Trgovsko hišo v Šiški (1960-64) za katero je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado Saveza arhitektata Jugoslavije, njegovo nadaljevanje Tgovski paviljon (1964-66), atrijsko hišo v Pržanju (1965-67). Zasnoval je številne poslovalnice Ljubljanske banke, nekatere so bile postavljene na novo: v Kočevju (1976-78), Krškem (1977-79), druge so veljale za zgled sožitja starega z novim: Ribnica (1969-71), Celje (1972-75). Za stavbo Tehničnega centra LB v Ljubljani (1978-1985) leta 1983 prejel republiško nagrado Borbe za najboljšo arhitekturno stvaritev leta v Sloveniji, leta 1986 pa še Župančičevo nagrado. Poleg bank velja omeniti Trgovsko-poslovni center v Mozirju (1972-76) in poslovno stanovanjsko palačo v Celju (1984-86), ki se vsak po svoje podrejata lokalnemu kontekstu. Skrb za vraščanje v obstoječe, tako značilno za domačo arhitekturno tradicijo, zasledimo tudi v kasnejših delih: prenovi strešne etaže palače Državnega zbora v Ljubljani (1996-97) in pri župnišču v Šentjerneju (1998-99). Za svojo arhitekturno delo je arhitekt Bonča že leta 1987 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in veliko nagrado 13. salona arhitekture v Beogradu. Za svoje pedagoško delo je leta 1988 prejel Kavčičevo nagrado, leta 1989 veliko priznanje FAGG Univerze v Ljubljani, leta 1994 pa svečano listino in zlato plaketo Univerze v Ljubljani. Svoje delo je predstavil na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, leta 2002 pa je Stane Bernik pripravil zbornik njegovega dela z naslovom »Arhitektura Miloša Bonče«.
Andrej Hrausky
|
