plečnikova odličja 2007

Praznik arhitekture

Za uvod pa bi rad nanizal nekaj misli ob letošnji podelitvi Plečnikovih odličij.

Izkušnja arhitekture je povezana z globljim razumevanjem človekove eksistence v prostoru in času. Tisočletja občudujemo piramide in grške templje, gotske katedrale in renesančne palače. Ob Imhotepa, Vitruvija, Bramanteja, Michelangela in Palladia pa Slovenci lahko postavimo našega Jožeta Plečnika. Letošnje leto je Plečnikovo leto. Od njegovega slovesa je minilo 50 let. Pomen in aktualnost njegove arhitekture pa se v tem času nista zmanjšala ali celo zamrla, nasprotno, še vedno rasteta. To je značilnost dobre arhitekture, ki jo je mojster sam imenoval pereničnost, arhitekturo, ki cilja na večnost, pa perenična arhitektura (arhitektura perennis).

Tudi arhitektura, ki nastaja danes, potrebuje dialog in trajanje. Kvalitetna arhitektura je predvsem tista, ki je vezana na človeka, na kulturo in na humanizem. Tako je, poleg tehnične in socialne, zlasti umetniška plast tista odgovornost arhitekta do arhitekture in družbe, ki predstavlja temelj poslanstva Sklada arhitekta Jožeta Plečnika.

Od leta 1973 predstavljajo Plečnikova odličja promocijo vsakoletnih najboljših arhitekturnih, oblikovalskih, krajinskih in urbanističnih del v slovenskem prostoru. Poleg glavne Plečnikove nagrade se letno podeljujejo tudi Plečnikove medalje za manjša dela in teoretične prispevke k razvoju slovenske arhitekture, Plečnikova priznanja za izvedbo del ter študentska Plečnikova nagrada. Letošnja (2007) podelitev Plečnikovih odličij je tako že petintrideseta po vrsti. Podeljujemo jo kot enakopravni člani Združene Evrope, v katere prostoru se je več kot 2000 let oblikoval tudi naš arhitekturni prostor.

Plečnikov Sklad si prizadeva za odličnost v arhitekturi. Nagrade in priznanja so najpomembnejša slovenska strokovna nagrada na področju sodobne arhitekturne ustvarjalnosti. Vsakoletna podelitev Plečnikovih odličij se izvrši v drugi polovici aprila v Narodni galeriji. Podelitvi sledi razstava del Plečnikovih nagrajencev v arhitekturnem centru DESSA.

Dan podelitve Plečnikovih nagrad in priznanj smo letos prvič poimenovali Praznik arhitekture. Poleg podelitve Plečnikovih odličij ter razstave njihovih del bomo letos pripravili tudi druge dogodke, predvsem pa sprejem arhitektov na Ljubljanskem gradu, ki ga bo organiziralo županstvo MOL.

Na koncu bi se rad zahvalil vsem dragim prijateljem, brez katerih bi Sklad ne mogel obstajati: starim in novim članom Sklada, donatorjem in sponzorjem, sodelavcem v Upravnem odboru ter Skupščini Sklada, posebej pa še Društvu arhitektov Ljubljane, Ministrstvu za okolje in prostor RS, Ministrstvu za kulturo RS in Mestni občini Ljubljana.

Miha Dešman, predsednik upravnega odbora Sklada arhitekta Jožeta Plečnika

obrazložitve podeljenih Plečnikovih odličij za leto 2007

Žirija v sestavi: prof. Alojz Drašler, Maja Ivanič, doc. Jurij Kobe (predsednik), Dean Lah, Roemer van Toorn

Vešče koncipiran in vrhunsko izveden projekt zgradbe s svojo zunanjostjo zgledno dograjuje začeto urbanistično misel oblikovanja prostora Poljanske ceste ob Parku 88-ih dreves.

Zgradba je segmentirana v dva vzporedna trakta enakih tlorisnih dimenzij, kjer obulični trakt povsem nadaljuje volumen sosednje zgradbe Srednje zdravstvena šole, zaledni pa mu sledi z eno etažo nižje. Nastali medprostor, ki ga lateralno opredeljujeta vzdolžna pritlična trakta skupnih programov, gradi notranji mirnejši in intimnejši odprti ambient.

Prostore zgradbe odlikujejo izredno razsežni skupni prostori z vešče oblikovanimi ambienti, ki bodo v prihodnje lahko sprejeli zelo različne programe in prostorske modifikacije. Prostori študentskih apartmajev so skrbno dimenzionirani in zasnovani ter smotrno razdeljeni na zasebno sobe in združene dele, namenjene skupni rabi.

Avtorja sta ob snovanju in vodenju projekta, v oblikovanju ambientov, inovativnih in duhovitih projektantskih rešitev, v uporabi materialov ter izvedbi detajlov, kljub znanim omejitvam pri gradnji tovrstnih objektov, uspela s svojo zgradbo postaviti nova merila, nove standarde, ki bodo po prepričanju žirije vsekakor vplivali na nadaljno načrtovanje objektov s področja izobraževanja.

Bistven prispevek tega projekta pa je žirija videla v kulturi bivanja oziroma arhitekturni in prostorski vzgoji, ki jo zgradba s svojo zasnovo, obliko in materiali oblikuje v njenih uporabnikih in mimoidočih, kar je zlasti pomembno v Ljubljani kot izrazito študentskem mestu.

Zgradbo odlikuje sveža in smela postavitev razmeroma obsežnega programa in temu odgovarjajočega volumna v gorsko gozdnato okolje. Vendar se smelost nikakor ne kaže v agresivnem odnosu vnešenega do okolja. Nasprotno, premišljena umeščenost zgradbe na kraj, od koder se odpirajo pogledi po celotni dolini proti Celju, odpira možnost dopolniti prostor in ga smiselno nadgraditi. S podaljšanjem smučišča in z reminiscentno odprtim ledenim barom na mestu nekdanje Celjske koče zadobi ambient celovito potezo.

Zgradba je v svojem razmerju transparentnega pritličja, ki počiva na deloma lebdečem razglednem platoju, ter kompaktnega telesa zgornjih dveh etaž, spretno proporcionirana, ter s svojimi rahlimi horizontalnimi in vertikalnimi zalomi občutljivo modulirana.

Program zgradbe je, kljub asketskemu značaju, kar je namenu primerno, strukturiran v različno ponudbo in jasno organiziran: javna namembnost pritličja, ki se odpira v širši zunanji prostor, zasebnost v vrhnjih dveh etažah, ter prostori s poljavnim programom v podpritličju, ki se zastrti z nadstreškom zgornje terase zopet odpirajo v pokrajino (Wellness ...), dostop na smučišče s shrambami, s spremljajočim programom ter tehnični prostori.

Oblikovanje kubus telesa se s svojo opno lesenih senčil uspešno ulovi v kontekst krajine. Les je v grobem sozvočju z jekleno nosilno konstrukcijo uporabljen izrazito preprosto, a vendar učinkovito. Prav sekundarna opna ni le – danes tako pogosto – uporabljena lepotna prevleka, marveč predstavlja tudi tvoren funkcionalen element fasade.

Dograditev obširnejšega dela celote in obnova obstoječe častitljive starejše zgradbe manjšega merila v kraju, ki ga je izrazito zaznamoval prehod iz romantične atmosfere podeželskega trga v hitro razvijajočo urbano aglomeracijo širše regije metropole, je arhitektoma vsekakor predstavljal poseben izziv. Zgradba nikakor ne pomeni zgolj reševanja funkcij sožitja in nove ogranizacije obstoječih in novih prostorov knjižnice. Že ob prvem bližanju vidimo, da nova celota izrazito uspešeno osmišljuje na prvi pogled neulovljiv dialog med staro spomeniško zaščiteno Koščakovo hišo in okoliškimi stanovanjskimi bloki, zraslimi v povsem dugem času in temu primerno oblikovanimi. S postavitvijo in jasno ter odločno gesto oblikovanja dozidave, ki je večja od tistega, čemur je bila dograjena, celota skupaj s širšo okolico kraja postane razumljiva in razumna kompozicija.

Oblikovanje in sosledje segmentov novega kubusa predstavlja nekakšen odmev mase osnovne zgradbe, hkrati pa povzema tudi značilnost silhuet ponavljajočih se silhuet sosednjih stavb.

Avtorja celoten standardni program knjižnice s spremljajočimi prostori organizirata v velikem volumnu novega kubusa. Tu se posamezne dejavnosti duhovito prelivajo v svoji vizualni povezanosti, v prostoru, ki očitno dopušča (še) več načinov notranje razdelitve in organizacije, v čemer je žirija videla izrazit doprinos. V starem, povsem prenovljenem objektu so umeščeni spremljajoči programi: na podstrehi uprava, v nadstropju dvorana in domoznanska soba, v pritličju pa galerija, prostori turistično informacijskega centra, restavrirana Koščakova soba in kavarna, ki se odpira v odprt vhodni medprostor med obema zgradbama.

Kljub izrazito smelemu oblikovanju zgradba s svojo formo, izborom materialov in njhove barvne skale dokazuje vešče spoštovanje najdenega, ne da bi elemente obstoječega slepo in neposredno prenašala na dodano.

Objekt je del izredno razsežne in kompleksne naloge – celovite obnove Ljubljanskega gradu, vendar tudi sam zase pomeni enovit sklop uspešno realizirane urbanistične in arhitekturne zamisli. Pri vzpenjači na ljubljanski grad je žirija videla prostorsko stvaritev, ki pomeni veliko več kot zgolj lepo oblikovano prometno napravo. Najprej in poglavitno za značaj in kvaliteto tega objekta je bila odločitev za izbor trase. S tem dejanjem je bil razkrit in je odslej vključen v ljubljanski urbani ambient del mestnega zidu, ter s tem stalno navzoč materialni del mestne in nacionalne zgodovine. Verjamemo, da bo vzpenjača na grad s svojo navzočnostjo na izbranem mestu predstavljala tudi generirajoč element pri ustreznejšem oblikovanju neposrednega in širšega urbanega okolja.

Ob vsem naštetem pa je v objektu mogoče videti tudi izredno vešče in uspešno oblikovanje tako širšega prostora, kot tudi samih prostorskih elementov, ki sestavljajo celoto. Vstopajoč v vzpenjačo doživimo sosledje zgodb, ki bogatijo prostorsko doživetje: ob zgradbah, nastalih na spodnjem delu mestnega zidu, vzpenjajočih se po grajskem pobočju, se je ob vstopni postaji vzpenjače na sodoben način izoblikovala atmosfera prostorov fuori mura; dvigajoč se po pobočju sledimo časom in obsegu srednjeveške Ljubljane; izstopajoč iz gondole v zgornjo postajo sledimo odkrivanju geološke geneze grajskega hriba, naših tal...

Pozornost še posebej pritegne elementarnost pristopa pri oblikovanju posameznih prostorov ali elementov objekta. Le-ta izrazito sledi oziroma soustvarja pripoved posameznih segmentov poti. Če spodnja postaja ob omenjeni srednjeveški atmosferi oživljene zunanjosti mestnega zidu predstavlja sodoben element urbane (ulične) opreme, vstop v gondolo v temeljih mestnega zidu oz. grajskega hriba že pomeni stik s podzemljem, ki ga še tesneje občutimo ob vstopu v zgornjo postajo. Vrhunsko, predvsem pa inovativno so oblikovani tudi posamezni avtorski detajli kot so jekleni navpični in vodoravni nosilci nadstreška, obrobe betonskih elementov,... tja do prezentacije gradbenih tehnologij, ki so bile uporabljene za poseg...

Monografija o delu arhitekta Ilije Arnautovića predstavlja dodatni temelj v oblikovanju podobe zgodovine in značaja slovenske arhitekture. Dokumentacija in izborni komentarji k delu enega protagonistov srečnega obdobja slovenske arhitekture širšega obdobja šestdesetih let razkriva pomembnost tega segmenta arhitekture v slovenskem in mednarodnem prostoru.

Zgledno dopolnilo dogodka ob izidu knjige je pomenila postavitev istiomenske razstave s spremljajočim programom v Moderni galeriji. Zasnova postavitve je razkrila namero avtorjev, da poleg predstavitve del velikega arhitekta predstavijo tudi atmosfero, zanos časa, ki je bil bolj kot z materialno močjo napolnjen z močno vero v socialno pravičnejšo in boljšo bodočnost, in z ustvarjalnim optimizmom.

Žirija je v obeh dogodkih videla bistven prispevek k bogatitvi naše arhitekturne kulture in k uveljavljanju arhitekture v splošnem javnem življenju.

Avtorica je za svoje delo izbrala zelo zanimivo temo, ki se dotika navzočnosti in sonavzočnosti časovnih plasti v našem vsakodnevnem življenju. Z virtuelnim prostorskim prikazom nekdanjih objektov v današnjem urbanem okolju in situ naj bi bilo uporabnikom prostora mogoče videti in doživeti njihovo časovno slojevitost, ter se vživeti tudi v zdavnaj izginuli prostor. Bolj kot v rešitvi, ki je ob današnji stopnji razvoja uporabne tehnologije ostala na idejni ravni, je žirija videla kvaliteto tega dela v postavitvi vprašanj, ki razpirajo zelo široka polja razmjišljanj in raziskovanj.

Čeprav se je v sodobnem času izgubila večina nekoč kreativnega mojsterskega znanja, spretnosti in predvsem volje do obrtniške natančnosti, izvedba jeklenih elementov in detajlov na vzpenjači na ljubljanski Grad priča o nasprotnem. Žirija je v teh izdelkih videla dokaz, da je s spoštovanjem in razumevanjem projektantskih idej, ter z veseljem do lastnega dela in sodelovanja z drugimi še vedno moč presenetiti strokovno in laično javnost ter tako tudi s kulturo izvedbe nadgraditi dolgo nastajajoče inovativne arhitekturne zamisli.