protest proti predlogu zakona, ki bo pomenil "Berufsverbot" za arhitekte s statusom samozaposlenega v kulturi

Protestiramo proti 4. alineji 12. člena predloga novega ZAID, ki prinaša pogoj, da lahko pridobi poklicni naziv arhitekt le tisti:

• ki ni vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi in nima pravice do financiranja prispevkov za socialno in zdravstveno zavarovanje po zakonu, ki ureja uresničevanje javnega interesa v kulturi.

Samozaposleni v kulturi - arhitekti se počutimo, kot bi nas država vrgla iz službe. 4. alineja in pogoj, ki ga prinaša, že po dikciji izraža negativno usmerjenost predlagatelja do arhitekture kot kulturne dejavnosti, s tem pa tudi do kulture in ustvarjalcev v kulturi na splošno.

Zgornji predlog (in tudi nekateri drugi), ki jih prinaša osnutek ZAID, je očitna provokacija. Pomeni poseg v pridobljeno pravico arhitektov do statusa samozaposlenega v kulturi. Pomeni tudi diskriminacijo med arhitekti, saj obravnava/ukinja le status tistih, ki svoj poklic opravljajo kot kulturno dejavnost, za vse ostale pa predvidi popolno deregulacijo oblike in načinov delovanja. Ker ta predlog ne velja za prostorske načrtovalce in krajinske arhitekte, uvaja tudi diskriminacijo med poklici, ki jih ta zakon obravnava.

Uveljavitev tega predloga bi pomenila popolno izrinjenje arhitekture iz polja kulture. Arhitektura pa je vendar kultura, je ena od umetnosti, ne pa le inženirska in tehnična dejavnost. Arhitekt je v zgodovini evropske civilizacije vedno predstavljal elitni poklic in sodil v področje kulture in umetnosti. Arhitektura je vedno bila temeljni gradnik identitete države ter pokazatelj kulturnega razvoja neke družbe. To je tudi danes normalno v normalnih državah. Tako v Evropi arhitekturna politika povečini spada v domeno kulturnih ministrstev, slovenska posebnost je, da se z njo ukvarja Ministrstvo za okolje in prostor.

Zato ker imamo status, lahko arhitekti, samozaposleni v kulturi:

• vestno, premišljeno in z velikim kreativnim vložkom projektiramo in preživimo ure in ure pri delu na projektih
• sodelujemo na natečajih (natečaj zahteva ogromno napora, veliko ur dela in prinaša veliko tveganje in sorazmerno majhen zaslužek, zato jih »pretežno poslovno usmerjeni« arhitekti sploh ne prakticirajo)
• si prizadevamo za čim večjo kvaliteto naših rezultatov dela, ne da bi šteli vsako porabljeno uro
• se združujemo na posameznih projektih ali delamo sami – uveljavljamo sodobne in fleksibilne oblike delovanja
• razstavljamo naše delo, ki je nedvomno umetniško
• predstavljamo našo državo v tujini s kvalitetnimi razstavami del, publiciranjem, objavami v strokovni literaturi, s predavanji in prezentacijami
• sodelujemo v strokovnih debatah prostorske in oblikovne problematike
• komuniciramo z mediji, odgovarjamo novinarjem
• se borimo za javno dobro na področju arhitekture in oblikovanja prostora, varovanja arhitekturne dediščine itd.
• volontersko (amatersko) delujemo v strokovnih društvih
• sodelujemo na urbanistično arhitekturnih delavnicah in jih pripravljamo
• v naših ateljejih vzgajamo in učimo generacije študentov arhitekture, bodočih kolegov
• se obnašamo kot kulturni delavci

Ali povedano bolj zgoščeno: arhitekti status samozaposlenega v kulturi potrebujemo:

1. ker delamo in ustvarjamo kot kulturni delavci,
2. ker nam s svojo socialno dimenzijo omogoča, da laže preživimo, zlasti ker je naše poklicno delo s stališča dohodkov negotovo, in
3. ker je ta organizacijska oblika zelo racionalna, fleksibilna, nepotratna, torej zelo sodobna.

Poleg teh argumentov ima sedanja ureditev še druge pozitivne učinke:

• pomoč mladim arhitektom v začetku kariere in spodbujanje njihove samostojnosti
• zagotovitev baze arhitektk in arhitektov, ki arhitekturo pojmujemo kot kulturno poslanstvo
• neodvisnost samostojnih arhitektk in arhitektov od neposrednega diktata lastnikov projektantskih podjetij in naročnikov (podobnost z neodvisnimi novinarji)
• omogoča arhitektom, da delujejo kot varuhi javnega interesa, kar je tudi razlog, da spada arhitekt med regulirane poklice.

Odvzemanje pravice do statusa samozaposlenega v kulturi, ki je hkrati arhitekt z licenco, je nenazadnje protiustavno. Nesmisel je, da kulturno ministrstvo nekomu podeli status, ker je dober arhitekt, zakon o arhitekturni dejavnosti pa mu odvzame licenco in s tem onemogoči delovanje.

Pogoji morajo biti za vse enaki! Cilj novega zakona naj bi bil zagotavljanje javnega interesa, t.j. kvalitetne arhitekture, gradnje in urejanja prostora, ne pa omejevanje poklicnih pristojnosti, ki arhitektom dobesedno zvežejo roke. Z deregulacijo področja, njegovo delno etatizacijo in z "Berufsverbotom" za vitalni del telesa stroke, se ustvarja vtis, da:

• vlada in MOP ne vesta, kaj želita sploh doseči
• predlog zasleduje le cilje tržne ureditve, ne pa javnega interesa
• hoče zmanjšati samostojnost, neodvisnost in moč stroke.

Status imamo v glavnem tisti, ki arhitekturo pojmujemo kot kulturno in umetniško ustvarjanje in poslanstvo. Med nami ne more biti takih, ki štancajo projekte, da bi zaslužili čim več. Statusa samozaposlenega v kulturi država ne podeljuje vsepovprek, vsak posameznik mora namreč vsakič posebej utemeljiti in izkazati upravičenost do statusa s pomočjo svojih dosežkov na področju arhitekture. Pri tistih, ki jim država priznava pravico do plačila dela sredstev za socialno in zdravstveno zavarovanje, pa je sito še gostejše, saj posebna komisija vsakič znova presoja, če je njihovo delo skladno s pogoji za podelitev statusa, cenzus (dobrih 19.000 EUR brutto) pri letnem zaslužku pa preprečuje, da bi tisti, ki solidno zaslužijo, bili deležni te ugodnosti.

V državni razvid je vpisanih približno 450 arhitektk in arhitektov. V ZAPS je vpisanih približno 1200 članov. Arhitektov, vpisanih v razvid, ki so hkrati člani ZAPSa, je 185. Arhitekti s statusom samozaposlenega v kulturi nismo nelojalna konkurenca, saj imamo praktično enake stroške kot tisti, ki delujejo v drugačnem statusu. Edino, kar nam je dejansko prihranjeno, je vodenje knjig. Imamo pa zato tudi manj ugodnosti. Arhitekti samozaposleni v kulturi torej nimamo: možnosti uveljavljanja večjih materialnih stroškov kot priznanih pavšalnih 40%, plačane malice, plačanih bolniških, subvencij, vračil DDV, potnih stroškov, službenih vozil, reprezentančnih stroškov itd.

Naša maloštevilnost pomeni, da smo šibki in kot volilci nepomembni, edino, kar nam ostane, so argumenti javne besede in zdrave pameti.

Ta protest se nanaša le na enega od nesprejemljivih predlogov v osnutku ZAID, ki ga je sprejela vlada RS. V resnici celoten predlog ZAID ruši utečeno ureditev, ki v obstoječih razmerah deluje dobro, ne da bi kot nadomestilo ponudil konstruktivne ali celo boljše rešitve, torej pomeni bistveno poslabšanje obstoječega stanja. Posledično to pomeni uveljavitev modela zgodnjega, divjega kapitalizma, in s tem podreditev še tistega doslej neodvisnega segmenta arhitektov gradbenim lobijem, tajkunskim združbam in ukinitev neodvisnosti stroke.

Cilji ureditve poklica arhitekta bi morali biti popolnoma nasprotni, kot jih zastopa predlog ZAID. Potrebno bi bilo okrepiti vlogo arhitekture kot kulture in umetnosti in arhitektov kot samostojnih umetnikov. Ne nazadnje državo k tem ciljem zavezuje skrb za prihodnost slovenske kulture.

Slovenski arhitekti, kot so Plečnik, Fabiani, Ravnikar idr., so nacionalne ikone in so njihova dela bistveni del nacionalne kulture in identitete (spomnimo se le Plečnikovega načrta za slovenski parlament, ki se pojavlja kot ena od ikon slovenstva na slovenskih kovancih). Če nekomu porušiš arhitekturne spomenike preteklosti, hudo prizadeneš njegovo identiteto in suverenost. Urbocid je ena od najhujših oblik genocida. Enako, če ne celo huje pa je, če spodrežeš korenine poklicu, ki bi lahko ustvarjal arhitekturo kot vitalni del narodove kulture v prihodnje. Narod, ki ne zna skrbeti za svojo arhitekturo, si ne zasluži statusa samostojne nacije.

Izvršni odbor DAL in ZDAS, predsednik Andrej Hrausky, udia.