društvena razstava ARHITEKTURA INVENTURA 2004/06

Cankarjev dom, Velika sprejemna dvorana: 12. februar - 18. marec 2007

Otvoritev: 12. februar 2007 ob 20.00

Sofinanciranje razstave: Ministrstvo za Kulturo RS

Sponzorji/donatorji: Almont d.o.o., Arcadia d.o.o., Alukoenigstahl d.o.o., Esal d.o.o., FSB  Winkhausen, Giposs d.o.o., Imos d.d., Interflooring d.o.o., Ka studio d.o.o., Kraški zidar d.d., Proal d.o.o., Rima d.o.o, Ruukki Hungary, podružnica Ljubljana, Velux d.o.o., Xella d.o.o.

Razstava Arhitektura Inventura je tradicionalna pregledna razstava članov Društva arhitektov Ljubljana. Letošnja se bo že tretjič zapored med 12. februarjem in 18. marcem odvila v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma. Razstava bo predstavila prerez snovanja članov Društva v preteklem dveletnem obdobju: razstavljena dela bodo tudi to pot posegla na vsa ustvarjalna področja: od arhitekture in urbanizma v ožjem smislu, do notranje opreme, grafičnega in industrijskega oblikovanja ter oblikovnih rešitev na področju mode, gledališča in filma. Razstava pomeni vzpodbudo kakovostnega dela v arhitekturi in oblikovanju, hkrati pa želi opozoriti širšo javnost na kompleksno problematiko prostorskega oblikovanja.

Arhitektura-Inventura

Inventura je pojem, ki ga poznamo iz trgovine in pomeni pregled blaga in zalog ob koncu leta, da bi lahko primerjali podatke v knjigah. Arhitekti ne pregledujemo zalog ampak minulo delo, ugotovitev pa ne vodimo v knjigah ampak jih javno predstavimo na razstavi. Zato je več razlogov.

Kje smo?

Pregledna razstava članov Društva arhitektov Ljubljana ni elitna selekcija najboljšega. Je demokratična razstava, kjer vsak po lastnem izboru in svoji vesti pokaže tisto, na kar je ponosen. Tak izbor seveda ni reprezentativen, vendar zelo natančno pokaže stanje v stroki. Arhitektura ni kot poezija ali slikarstvo, kjer zadoščata prazen list papirja in zvrhana mera kreativnosti. Za dobro arhitekturo je potrebno veliko »srečnih« okoliščin: razumljiv investitor, dobra gradbena operativa, ustrezna zakonodaja, tradicija, kvalitetni materiali in napredna tehnologija, ter ne nazadnje dober izobraževalni sistem. Zato radi pravimo, da arhitektura ne kaže le mojstrstvo arhitekta ampak je zrcalo stanja celotne družbe. In to se ni spremenilo že od egipčanskih piramid. Odličnost neke davne civilizacije presojamo po kompleksnosti njenih ruševin in tudi našo bodo zanamci ocenjevali na enak način. Zato razstava ne kaže le prereza zmožnosti naših arhitektov, ampak celovito stanje civilizacijske stopnje naše družbe.

Kaj hočemo?

Vendar prerez stanja ni edini namen pregledne razstave. Njeno poslanstvo je dosti bolj pomembno. Arhitektura je pomemben del ustvarjalnosti nekega naroda. V nasprotju z drugo umetnostjo in kulturo, smo na arhitekturo neizogibno obsojeni. V njej živimo vsak dan in je zato ne moremo zapreti kot knjigo ali ugasniti kot televizor. Vendar, kot da se tega ne zavedamo - tako smo se privadili, da je niti ne opazimo več. Ljudje preprosto ne premišljujejo o prostorih in stavbah v katerih živijo in delajo.

Arhitektura ni produkt za katerim stojijo multinacionalne družbe, ki bi jo reklamirale kot to delajo s filmi ali avtomobili. Po drugi strani njena ustvarjalnost ni toliko družbeno priznana, kot npr. literatura in poezija, da bi se o arhitekturi učili že v osnovni šoli. S tem, ko se predstavljamo v osrednjem slovenskem kulturnem hramu želimo vzbuditi zanimanje za stroko. Pokazati, kaj lahko zmoremo in kaj lahko ponudimo. Vse z namenom, da bi ljudje arhitekturo razumeli, v njej uživali in zahtevali boljše rešitve kot jih imajo danes.

Kam gremo?

Kot vsaka stroka ima tudi arhitektura svoja teoretična izhodišča, svojo tradicijo in lasten razvoj. Pojmi kot Baročna, Secesijska in Plečnikova Ljubljana označujejo izkušnjo, na kateri je nastala Ljubljanska šola za arhitekturo. Četudi barok ali secesija označujejo slog, gre pri tem za veliko več. Za specialna znanja, ki učijo kako reševati zasnovo, tehnične rešitve in detajle. In ta znanja smo v Sloveniji pričeli načrtno gojiti po prvi svetovni vojni, ko je bila v Ljubljani ustanovljena šola za arhitekturo na kateri je poučeval Jože Plečnik. Zavestno je odklanjal preslikovanje arhitekture drugih kultur in želel slovensko arhitekturo postaviti na lastne temelje in z lastno izkušnjo. Ljubljanska šola za arhitekturo, ki jo je po drugi svetovni vojni razvijal profesor Edo Ravnikar, v formalnem smislu ni nadaljevala Plečnikovega izročila, izhajala pa je iz njegovih načel. Tuje zglede je prilagajala domači tradiciji in možnostim. Danes se lahko vprašamo, ali smo dostojni nasledniki tega izročila in kakšno poptnico bomo izročili generacijam, ki prihajajo za nami?

Andrej Hrausky